Podjetnikmet

Pogovor z Boštjanom Nočem, predsednikom Čebelarske zveze Slovenije – Podjetnikmet

Pogovor z Boštjanom Nočem, predsednikom Čebelarske zveze Slovenije

Deli

Čebelji pridelki so vse bolj cenjeni, ugotavlja Boštjan Noč.

Stanje na področju čebelarstva pri nas Boštjan Noč ocenjuje kot spodbudno. »Veseli me dejstvo, da so čebelarji zelo dobro organizirani, da imamo v Čebelarsko zvezo Slovenije vključenih več kot 200 čebelarskih društev s skoraj osem tisoč čebelarji, da je po šolah skoraj 200 čebelarskih krožkov z več kot 2.500 otroki, da se povprečna starost čebelarjev niža, da imamo tri evropsko zaščitene sheme medu: Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, Kočevski gozdni med in Kraški med ter shemo ekološki med. Čebelji pridelki so cenjeni, naš potrošnik jih pozna in ceni.« Kar pušča slab priokus, pa so zelo slabe zadnje letine. »Letine so vse slabše zaradi podnebnih sprememb, ki čebelam onemogočajo boljšo pašo.«

Kaj lahko stori čebelar?

Če čebelar letos v Sloveniji maja in junija ne bi krmil čebel, bi zaradi lakote propadle. Osnovno v takih časih je skrb za čebele. Imamo jih radi, ne potrebujemo jih samo zaradi čebeljih pridelkov, ampak zlasti zaradi opraševanja, saj je vsaka tretja žlica hrane odvisna od opraševanja čebel. Na srečo čebelarji v Sloveniji živimo s čebelami in za čebele ter jih vzdržujemo.

Kakšno je stanje na področju plemenskega materiala?

Imamo zaščiteno kranjsko čebelo in smo edina država, kjer je dovoljena samo ena čebela – naša kranjska sivka. Imamo več kot 30 vzrejevalcev matic, imamo eno rodovniško plemenilno postajo. Skrb za našo kranjsko čebelo je tako na strokovnem kot na čebelarskem področju dobra, naše matice so zelo priljubljene tudi v tujini.

Foto: Vid Ponikvar / Sportida

Kakšna je poseljenost po državi?

Zelo gosta. Imamo veliko čebelarjev, ki so manjši, in tudi enega največjih čebelarjev v Evropi z več kot 2.500 čebeljimi družinami. Dobro je, da imamo zagotovljen opraševalski servis. Več kot je čebelarjev, več je praks in s tem več nevarnosti izbruha različnih bolezni pri čebelah. Vsak ima svojo prakso in več praks lahko pripelje do težav. Potrebujemo več sodelovanja in usposabljanja.

Je veliko bolezni?

Zajedavec varoja je težava po vsem svetu. Večja kot je gostota čebelarjev, lažje ta zajedavec prehaja med čebelami, in če ni skupnega zatiranja in sodelovanja, se varoja širi.

Kako pa je z novimi tehnologijami? Na drugih kmetijskih področjih že govorimo o t. i. pametnem kmetijstvu.

Čebelarstvo se glede tega razlikuje od preostalega kmetijstva. Mi smo odvisni od narave in tega, kar narava ponuja. Če je slabo vreme, ko cveti na primer akacija, ni tehnologije, ki bi jo pripravila do tega, da bo cvetela teden dni kasneje. Imamo sicer pametne tehtnice in določene naprave za spremljanje medenja, pri tehnologiji čebelarjenja pa je še vedno najpomembnejša dobra čebelarska praksa, ki se ne menja, se pa mora prilagajati na podnebne spremembe.

V času vašega predsedovanja je čebelarska zveza naredila pomemben premik pri ozaveščanju o pomenu čebel in promociji čebelarjenja.

Ozaveščanje o pomenu je ključno za obstoj panoge. Podobno bi veljalo preslikati na celoten kmetijski sektor – pri tem se zdaj povezujemo s preostalimi kmetijskimi organizacijami. Ključno za ohranjanje kmetijstva in podeželja – ter seveda tudi čebelarstva – je to, da ljudje vedo, kaj je prava slovenska hrana. Prišli smo tako daleč, da okusa domače slovenske hrane sploh več ne poznamo. Če namreč deset let jemo tuje jabolko, se nam tudi okus spremeni. Enako je z medom in preostalimi pridelki. Akcija tradicionalni slovenski zajtrk je ključna prav zato, da otroci okusijo, kaj je domače. Če bomo naučili človeka, kaj je domače, bo po nakupu nekega artikla, ko ga bo poskusil, takoj vedel, da to ni pravi okus. Iskal bo pravi domači okus. To bo treba ljudem privzgojiti nazaj, ker smo pravi okus izgubili.

Menim, da bi moral biti v osnovni šoli obvezen naravoslovni dan na temo pridelave hrane. To je del naše kulture, našega naroda, in če tega ne bomo gojili, se lahko poslovimo od kmetijstva. Vse te akcije, ki jih izvajamo, dvigajo to ozaveščanje. Ko greš k nekomu domov po nek domač pridelek in ga pogledaš v oči, te tak ne bo prinesel okrog. V trgovskem središču tega osebnega odnosa ni. Če bomo krepili prodajo na domu in zadružništvo, prodajo iz prve ali kvečjemu iz druge roke, bomo krepili vrednost kmetijstva. Dodano vrednost mu zdaj vzame trgovina.

Bi zadruge pri tem pomagale?

Bi. Z Zadružno zvezo Slovenije čebelarska zveza išče rešitev, kako bi čebelarje aktivneje vključili v zadruge. Domačo hrano je treba spraviti v javne ustanove, pri tem pa je treba vedeti, da se šola ne bo ukvarjala s 50 različnimi dobavitelji. Vzpostaviti je treba močan sistem, ki bo to hrano dobavljal. Če bomo imeli zadrugo, ki bo ponudila vse pridelke in izdelke, ki jih ena ustanova potrebuje, verjamem, da jih bo šola naročila tam.

Predvsem pa je treba tudi pri vseh, ki hrano naročajo, spodbuditi »pripadnost« lokalni hrani, naj bo ponosen, da »njegovi« jedo najboljšo hrano iz lokalnega okolja s poreklom Slovenija, ki je okusnejša, ki nima za sabo dolge transportne poti, ki je pridelana z rokami lokalnega kmeta … In konec koncev naj čuti ponos, da s tem pomaga ohranjati slovensko kmetijstvo, slovensko podeželje ter slovensko tradicijo in kulturo.

Foto: Vid Ponikvar / Sportida

Kako naj mlad čebelar trži svoj izdelek?

Najprej ga mora ceniti. Mi ne cenimo svojega, ker smo zrasli v sistemu, ko se vseh izdelkov pri nas ni dobilo, in se je miselnost, da je tisto, kar je tuje, boljše, močno zasidrala. Na trgovski polici tako še vedno prej posežemo po milki kot po gorenjki. V Avstriji je v miselnost ljudi vcepljeno mišljenje, da je njihovo, avstrijsko, boljše. Dojeti moramo, da je to, kar je naše, odlično. Če bomo ljudem to privzgojili, bomo kupovali slovensko hrano. Čebelar mora biti ponosen, da lahko podari med. Kmet mora biti ponosen na svoj pridelek. Naša hrana je kakovostna, varna in predvsem okusna!

Kako naj postavi ceno izdelku?

Cena narekuje dojemanje kakovosti. Če je nek izdelek na trgu pod ceno, to že nakazuje na slabšo kakovost. Zagovarjam, da je treba postaviti pošteno ceno in za pošteno ceno pošteno plačilo. Ta cena naj na koncu odraža stroške pridelave in dela. Slovenski čebelar in kmet standarde kakovosti svetovne hrane zlahka dosežeta, še več – bistveno presežeta. Na to bi morali biti bolj ponosni. Kmetje so tisti, ki imajo svojo zemljo in hrano pridelujejo z zanosom, zato je tam tudi pridelava drugačna, kot je v tujini. Hrana ima zato tudi del »duše« slovenskega kmeta, podeželja, tradicije in kulture.

Katere kanale naj uporabljajo za trženje svojih pridelkov in izdelkov?

Čebelarji dobro vemo, da je najboljša prodaja na domu. Najboljša reklama pa je poziv: kupujte pri kmetu na domu. Najboljša pot bi bila, če bi se ljudje s kmetom dogovorili o nakupih. To bi krepilo zaupanje, veriga je kratka in cena bi bila najboljša za oba, ker vmes ni posrednikov in njihove marže. To bi bilo vzdržno, če bi kmet večino prodal doma, ne pa da 90 odstotkov proda v trgovino. Povprečna cena slovenskega medu ta trenutek je med 13 in 16 evri na liter, na trgovskih policah pa boste za isti med odšteli 20 evrov. Če ga čebelar proda odkupovalcu, dobi zanj več kot pol manj. Kupec je odštel manj, čebelar je dobil več, to bi bilo pravo razmerje. Še to, navaditi se moramo, da če ne kupujemo pri pridelovalcu, torej kmetu ali čebelarju, da pogledamo poreklo in izberemo poreklo Slovenija!

Slovenija je enakomerno pokrita s čebelarji. V Prekmurju in na Primorskem pridelajo največ akacijevega medu, lipov med je povsod po državi, osrednjeslovenski del in Pohorje imata kostanj, Koroška in Gorenjska imata gozdni med.

Kako bi opisali razliko med svojim domačim in trgovinskim medom?

Stranke večkrat pridejo k meni po med, ker pravijo, da je trgovinski, ki nima slovenskega porekla, brez okusa. Ko enkrat okusiš slovensko, ob nakupu nečesa drugega takoj veš, da to ni tisto pravo. Enako je pri zelenjavi, jabolkih in preostalih pridelkih. Vendar razlike ne poznaš, če najprej ne okusiš domačega.

Kako ocenjujete inovativnost slovenskih čebelarjev, ko gre za izdelke iz medu?

Medex je pionir na področju apiterapije, čebelarstvo Božnar je eno prvih, ki je dalo na trg darilne embalaže pred več kot 20 leti. Čebelarji so inovatorji na različnih področjih, od kozmetičnih pripravkov, medenih pijač, edini na svetu imamo penečo medico, mešanice, apipripravke. Težava je birokracija, ki to omejuje. V Sloveniji imamo žal namreč izjemno nestimulativno zakonodajo na področju dopolnilnih dejavnosti. Včasih so vsi čebelarji izdelovali medeno žganje, če ga želiš tudi danes, moraš imeti prijavljeno dopolnilno dejavnost. Vendar je letni prispevek za to dopolnilno dejavnost 500 evrov, kar pomeni skoraj 50 litrov medenega žganja. To pa ni malo samo za to, da boš pokril prispevke za državo. Rezultat tega je, da medenega žganja ne ponujajo več po gostilnah, ker se čebelarju to ne splača. Podobno je z drugimi pridelki kmetov. Če nekdo pridela presežek jagod in skuha marmelado, ga prispevek za dopolnilno dejavnost stane več, kot bi z njo zaslužil. Tako ima kmet samo dve možnosti – ali to dela samo zase, ampak tega izdelka potem ne more prodati v gostilno ali na kmečki turizem, ali pa opusti to dejavnost. Pravilno pa bi bilo, da bi presežke tega, kar doma pridelaš, lahko prav prek dopolnilne dejavnosti normalno prodal naprej.

Foto: Vid Ponikvar / Sportida

Ste že poskušali kaj spremeniti?

Večje trgovine v teh manjših pridelovalcih prepoznavajo konkurenco. Ampak menim, da tej miselnosti ne bi smeli nasedati. Država bi morala to, da bi nekdo, ki je pridelal sto kilogramov jagod preveč, te predelal v marmelado in prodal, spodbujati.

Sedemnajst let ste predsednik čebelarske zveze in končujete mandat. Boste ponovno kandidirali?

Končne odločitve še nisem sprejel, se pa mnogo bolj nagibam k temu, da ne. Gre za naporno delo, stalna pogajanja z državo, zato je morda čas, da to prevzame kdo z novimi idejami in svežo energijo.

Foto: Vid Ponikvar / Sportida

Kateri so največji izzivi in projekti, ki vas ta hip zaposlujejo?

Največji izziv je slaba letina. Dejstvo je sicer, da je zadnja leta čebelarstvo moderno, ampak če bodo slabe letine trajale, se bo to spremenilo. Tudi ljubiteljski čebelar se tega več ne bo šel.

Smo pobudnik nastanka evropske čebelarske zveze. V Mariboru smo tik pred začetkom gradnje največjega apiterapevtskega središča na svetu, to je investicija, vredna osem milijonov evrov. To je ogromen izziv, imamo pripravljeno že vso dokumentacijo, zemljišče je prav tako že odkupljeno. Pri našem centru razmišljamo o čebelarskem glampingu, pri Ilirski Bistrici pripravljamo projekt Naš panj, kjer bomo postavili največji interaktivni panj na svetu.

Potrošnik ima najraje mešan med, ki je tudi kakovosten in bogat.

Najpomembnejše pa je, da v EU končno pripravljajo podlage, da bo moral biti med označen po državi porekla, da ne bo več mešanic, kar je bila naša pobuda. Če nam to uspe, bo to zame zgodovinski premik in bo krona mojega predsedovanja. To ni pogodu multinacionalkam in pomeni res veliko zmago.

zadnji prispevki