Pogovor z Anjo Kastelic, predsednico Zveze slovenske podeželske mladine
Na vprašanje, kaj bi svetovala mlademu, ki se odloča, ali ostati na kmetiji ali iti v službo, je Anja Kastelic, po rodu Korošica, jasna: »Če imaš vizijo in če bo kmetija vsaj tebi, zdaj ali v prihodnosti, omogočala delovno mesto, ki bo ekonomsko zanimivo, potem ostani na kmetiji. Razvijaj jo, izobražuj se, išči priložnosti, ker jih je veliko, samo videti in prepoznati jih je treba.«
»Če imaš znanje, voljo in vizijo, je na kmetiji mogoče veliko narediti.«
»Res pa to ni enostavno, ker je danes kmetijstvo pravzaprav podjetništvo. Kmetija je podjetje v malem. Če si podjetnik, si moraš vzeti čas za izobraževanje in iskanje novih podjetniških priložnosti. A ravno časa na kmetiji že tako primanjkuje in takrat običajno postavimo na stran prav nova znanja, ki jih v današnjem svetu najbolj potrebujemo, npr. trženje, retorika, finančna pismenost … Prav ta znanja so ključni sestavni del podjetništva, zato bi mu morali posvetiti toliko časa kot pridelavi in predelavi.«
S kakšnimi težavami se najpogosteje soočajo mladi kmetje?
Osnovni izzivi, ki jih imamo mladi, so dostop do znanja, kmetijskih zemljišč in lastnih sredstev. Če imaš to na razpolago, lažje začneš. Še preden se srečamo s temi izzivi, se je treba soočiti z izzivom prevzema kmetije. Kako sploh doseči, da starejša generacija preda in uradno prepiše kmetijo na mlajšo? Poskrbeti je treba za socialno varnost obeh generacij. Kmetija mora zagotavljati dovolj prihodka, da boš zmožen plačevati osnovne prispevke in vse drugo, da boš lahko na kmetiji kakovostno živel. Mladi potrebujemo možnost za širitev in razvoj, podporno okolje, s katerim bomo lahko svojo vizijo uresničevali in razvijali, ter možnost dostopa do kmetijskih zemljišč in znanja.
Ko pa se kmetovanja lotiš, se pojavljajo še sprotni izzivi. Spreminjajo se pričakovanja potrošnika, soočamo se z uredbami in zakoni, ki so včasih na meji razuma, z naravnimi nesrečami in posledicami podnebnih sprememb. Kot kmet moraš prilagajati izdelke trgu, morda celo spremeniti panogo in začeti nekaj popolnoma novega za svojo kmetijo. Izzivov nikoli ne zmanjka, ker če si vpet v kmetijstvo, povsod prepoznaš delo in priložnosti, vidiš, kaj je treba izboljšati, optimizirati, kaj dodati. To pa je hkrati največja dodana vrednost kmetijstva.
Kateri so razlogi, ki pretehtajo, da mladi ostanejo na kmetiji?
Običajno se mladi odločajo za kmetijstvo, če vedo, da bo zanje trajnostno, torej ekonomsko, socialno in okoljsko vzdržno. Sama ocenjujem, da še vedno prevlada ljubezen do kmetijstva, do razvoja kmetije, s katero živiš, dela z naravo in živalmi ter dela z družino. Tisto, kar pretehta, je torej podporno okolje, ljubezen in strast.
»Kmetje nismo zanimivi za politiko, ker očitno prinašamo premalo zaslužka.«
Kako zagotoviti primerno podporno okolje v družini?
Temelj medgeneracijskega in partnerskega sožitja so dobri odnosi in komunikacija. Kjer se dovolj kakovostno pogovarjajo, tudi odnose vedno uredijo. Tako je na primer dobro, če se dovolj zgodaj pogovarjajo o prevzemu kmetije in kakšna bodo razmerja potem. Tako človek lažje načrtuje in gradi svojo prihodnost. Prav tako ne bo nesoglasij, če se sproti pogovarjaš o vsakdanjih opravilih. Ob zajtrku namreč sediš z istimi ljudmi, s katerimi boš kasneje delal. Starši, bratje in sestre so tvoji sodelavci. Če ne boš rešil nekega konflikta v delovnem procesu, se boš v družinskem procesu grše gledal ali obratno. Zelo pomembno je tudi, da se v družini glede dedovanja dogovorijo oz. razčistijo že prej in da to nalogo rešijo še starši oz. prenosniki kmetije. Komunikacija je zato ključna.
Prav ZSPM je začela ozaveščati o pomenu odnosov.
Leta 2019 smo te teme zaznali na seminarju o duševnem zdravju na kmetiji na izmenjavi v Angliji. Bili smo presenečeni, ker se o tem pri nas ni govorilo. Tam je ogromno vladnih in nevladnih organizacij, ki pomagajo kmetom v stiski. Po vrnitvi smo se povezali z dr. Duško Kneževič Hočevar z ZRC SAZU, ki nam je povedala, da je to temo že skušala načenjati, a je bila preslišana, saj gre za »mehko« področje, ki ne prinaša neposrednih ekonomskih učinkov.
V zvezi smo se zato te tematike lotili bolj celovito. Ugotovili smo, da so tisti, ki so po poklicu kmetje, štirikrat bolj nagnjeni k samomorilnosti kot ljudje v kateremkoli drugem poklicu. To je zastrašujoče. Na podlagi tega je nastal projekt neMOČ podeželja. Rezultat teh prizadevanj je, da je na KGZS zdaj zaposlena strokovnjakinja, ki zagotavlja psihosocialno podporo. Povpraševanje je veliko.
To je pozitivni preboj, da ljudje poiščemo pomoč, ko jo potrebujemo.
Tako je. Če si psihično zdrav, se lažje posvečaš delu, razvoju, učenju, kot pa če se ukvarjaš sam s seboj in svojimi stiskami. Kmetija, kjer je sožitje med generacijami, kjer je razumevanje med spoloma in kjer je enakovredno razporejeno delo med člani kmetije, bo cvetela. Tudi delati bo prijetneje v dobrem ozračju.
Kako ZSPM pomaga mladim?
Najprej z našim osnovnim poslanstvom, druženjem mladih na podeželju. Mladi se družijo v svojem društvu, društva med seboj in na ta način se srečuje, spoznava in druži vsa Slovenija. Naša zveza pokriva štiri področja. Mladi povsod pridobijo. Pomembni pa so nam temelji, zato v okviru Neformalnega izobraževanja in mladinskega dela ponujamo programe, kot sta menedžer in trener, kjer se naučijo veščin vodenja in retorike, brez česar danes na kmetiji in nasploh na podeželju ne gre. Pripravljamo izobraževanje Podeželski voditelj, ki se bo navezoval posebej na vodenje naših društev.
Prek mednarodnega sodelovanja imajo mladi možnost oditi v tujino na izmenjave, izobraževanja ali samo na oglede dobrih praks. V okviru mladinskih politik in razvoja podeželja lahko sooblikujejo mladinske politike in so dejavni v Mladinskem svetu Slovenije.
Ponujamo vrsto drugih izobraževanj. Med epidemijo smo začeli pripravljati spletne ABC seminarje o aktualnih kmetijskih temah. Letos smo na primer pripravili izobraževanja na temo sistema za spremljanje površin, o zbirnih vlogah in novi kmetijski politiki. Ker so seminarji prek spleta in zvečer, ko imajo kmetje malo več časa, je tudi odziv zelo dober.
V sklopu področja dela Mladih kmetov in kmetijske politike je aktualna Info točka. Ko se nekdo sreča z neko težavo in se obrne na nas, mu skušamo pomagati tako, da ga usmerimo na pravi naslov, poiščemo odgovore ali mu celo mi svetujemo.
V delovnih skupinah zbiramo izzive s terena, oblikujemo naša stališča do aktualnih problematik in jih skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami naslavljamo na ministrstvo in druge institucije. Tudi tukaj se stvari premikajo počasi, a se premikajo. Lep primer so finančni instrumenti. Da jih potrebujemo, smo ministrstvo opozarjali že leta 2016, dočakali smo jih letos. Po veliko prepričevanjih in vztrajanju.
Kako se mladi kmetje odzivajo na regulacije in uredbe, ki zategujejo zanko okrog kmetovega vratu?
Žal je to eden od razlogov, ki mladega kmeta odvračajo od odločitve za delo na kmetiji. Od nas se zahteva vse več, razumevanja, kako kmetijstvo dejansko deluje, pa ni. Da so odločevalci izgubili stik z realnostjo, se odraža v zakonih, uredbah in izjavah. Ne vedo, kako deluje kmetijstvo, kaj in kako se dela, kaj so dobre prakse in kaj ne, kaj je dejansko mučenje živali in kaj je njena dobrobit. To jemlje voljo in energijo.
»Če izbruhne vojna, nam tudi najboljše orožje tega sveta ne koristi, če bodo ljudje lačni.«
Čeprav se zelo trudiš in delaš na način ekološkega in trajnostnega kmetovanja, še kar ni dovolj. Še vedno ljudje mislijo, da zastrupljaš ves svet. V bistvu pa najprej prideluješ hrano zase in za svoje otroke, za lastno preživetje. Dvomim, da bi nekdo namenoma zastrupljal hrano. Kdor govori, da je kmetijstvo enostavno in da kar lahko prenese papir, bi morala biti tudi realnost, mu predlagam, da pride za eno leto, za vse štiri letne čase, delat na kmetijo.
Smo Slovenci preveč poslušni? Kar nam EU zgolj priporoča, kar uzakonimo.
Kmetje v Sloveniji ne potrebujemo dodatnih omejitev. Avstrijci se zavedajo, da je kmetijstvo pomembna gospodarska panoga, in so pravi lokalpatrioti, ki branijo svojega kmeta in bodo vedno našli način, kako zadostiti neki uredbi, ne da bi dodatno obremenili lastnega kmeta. Mi pa se preveč bojimo ali pa se ne trudimo dovolj iskati pravih rešitev, ki bi kmetu lajšale delo.
Kako komentirate stanje v slovenskem in evropskem kmetijstvu?
Zašli smo s poti. Stremimo k populističnemu okoljevarstvu, ne zavedamo pa se, da smo kmetje prvi okoljevarstveniki. Če bomo mi odšli in se bodo površine zarasle, se bo spremenilo vse. Predstavljajte si recimo, kako bi bila videti Velika planina, če bi jo zaraslo grmovje in bi bila polna volkov in medvedov. Mislim, da ne bi bila več tako lepa in zanimiva za pohodnike in turiste. Vsa Slovenija slovi kot zelo lepa dežela, verjetno ne zaradi grmovja. Poglejte množične pomore ovc, goveda. So predeli, kot je Loška dolina, kjer je medved že na dvorišču. Volkovi prihajajo do hiš. Otroci se ne smejo več igrati zunaj, ker ni varno. Žal je tako, da se nič ne spremeni, dokler nekdo sam ne utrpi škode. Države EU so dobile nalogo, da popišejo realno stanje populacije volka, šele po tem, ko je Ursuli von der Leyen, predsednici Evropske komisije, volk ubil oslička. Čeprav nas je cela skupina ljudi opozarjala na težave z divjimi zvermi, so se začele zadeve premikati šele, ko je nekdo od odločevalcev dejansko utrpel škodo. Kmetov nas je vse manj, vedno manj smo zanimivi za različne politične opcije. Potisnjeni smo na rob, očitno prinašamo premalo zaslužka in vidne koristi za odločevalce.
Toda kmet je zagotovilo za pridelavo hrane. Jesti pa moramo vsi.
In vsi želimo jesti zdravo. Kdo bo nahranil Evropo, če ne bo imela svojih kmetij? Ne predstavljam si, da bomo dobili vso hrano iz tretjih držav. Vsi vemo, da standardi v teh državah niso enaki našim. V Evropi že imamo trajnostno kmetijstvo, a še vedno želimo biti bolj papeški od papeža. Še vedno veljamo za mučitelje živali v očeh določenih skupin ljudi. Ne vedo pa, da iz tretjih držav k nam uvažajo meso, katerega živali so zeleno barvo videle šele na poti v klavnico. Nismo tako daleč od tega, da bomo to dragocenost izgubili ali pa jo kar sami zapravili. Slovenska hrana je trenutno nadstandardna. Ko pridejo tujci in na naših kmetijah jedo našo hrano, so presenečeni, kako okusna je. Sami pa se tega ne zavedamo dovolj.
Menim, da smo na področju kmetijstva sicer zašli, ni pa še prepozno. Verjamem, da smo sposobni narediti korenit premik. Mladi smo del rešitve in ne problema. Imamo voljo do kmetovanja. Če bomo imeli dovolj dobro podporno okolje, dovolj zemljišč in znanja ter posluh politike, je mogoč pozitiven preboj. Najbolj potrebujemo politično voljo do sprememb.
Kmetje bomo morali določene spremembe uvesti tudi sami. Če smo 30 let kmetovali na določen način, se bo treba zdaj stvari lotiti drugače in določene stvari tudi prilagoditi. V Sloveniji imamo veliko možnosti in priložnosti. Tudi v kmetijstvu nas lahko čaka svetla prihodnost.
Marca 2024 zaključujete mandat predsednice ZSPM. Kakšna prihodnost čaka vas?
Trenutno načrtujem, da bom kmetovala na naši domači ekološki kmetiji, ki jo vodiva skupaj z možem, še naprej bom izvajala ekološke kontrole, končno dokončala magisterij na Dunaju, želim si ustvariti več ponudbe za obiskovalce naše kmetije v obliki delavnic in teambuildingov. Predvsem pa bom več časa posvetila svoji družini in pa tudi sebi.
»Slovensko kmetijstvo temelji na družinskem kmetovanju.«
Morda pa bom prevzela tudi odgovornost, ki jo ima vsak izmed nas, in sooblikovala kmetijstvo, ki ga želimo, še na kakšnem drugem položaju in ne le kot kmetica. Tudi to je namreč naša odgovornost. Če ne bomo mi, ne bo nihče za nas, bo pa morda kdo v našem imenu. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.
