Trenutno splošno ozračje kmetom ni naklonjeno. Veljajo za dežurne krivce pri izpustu ogljikovega dioksida, za morilce živali in onesnaževalce okolja. Salonski okoljevarstveniki jim ne prizanašajo in tako nepotrebno stresajo dodatno sol na rano, ko se mlad kmet odloča, ali ostati na kmetiji ali ne. A brez mladih tudi kmetijstvo ne bo preživelo.
»Gre za podcenjen poklic in razumem mladega človeka, ki se znajde pred to življenjsko odločitvijo. Ozračje v družbi je takšno, da kmetu ne daje veljave in posebnega družbenega statusa. Že zato mora biti mlad kmet pogumen, da se poda v to.«
Kaj naj ima mlad človek pred očmi, ko sprejema to odločitev?
Pri svojem delu se pogosto srečujem s kmeti in njihovimi dilemami, sodelujem tudi s KGZS. Kmetje doživljajo, da so predpisi skregani z zdravo kmečko pametjo. Ta je bila vedno sledenje naravnim ritmom. Kmet je nekoč vedel, kaj sme in česa ne, kdaj in kako. Kmet je od nekdaj delal v skladu z naravo. Danes je pa kmetovati ob vseh birokratskih omejitvah prava umetnost. Pred kratkim sem se pogovarjal z mladim, prodornim in uspešnim vinarjem iz Dolenjske, ki je povedal, kako težko je zadostiti vsem zahtevam iz uredb, že na primer pri tako preprostem opravilu, kot je košnja v vinogradu.
»Če smo šibki v komunikaciji, smo šibki v izvedbah; ker so te slabe, se krhajo odnosi.«
Ob tem, da poklic kot tak ne uživa takega družbenega ugleda, kot si ga dejansko zasluži, in ob pravnih omejitvah, s katerimi se srečuje, je zato odločilno, da je mlad kmet bolj pozoren na svojo identiteto in da resnično zavestno sprejme svojo življenjsko odločitev. Če je včasih veljalo, da je samoumevno, da gre kmetija iz roda v rod, danes ni več tako. Mlad človek mora poznati svoje želje in pričakovanja, slediti, če hočete, svoji poklicanosti. In tisti, ki ozavesti, da je dejavnost oskrbe prebivalstva s hrano osnova za preživetje in da želi v tem procesu dejavno sodelovati, pa naj gre za meso ali za zelenjavo, naj se poda v to zgodbo. Samooskrba s hrano postaja ključna tema sedanjosti ter še bolj prihodnosti, zato ima odločitev za kmetovanje gotovo prihodnost.
Mlad kmet se srečuje tudi z odnosi v družini, ki so lahko pravi izziv.
Doma na kmetiji se pravzaprav dogaja vse tisto, kar se dogaja tudi drugod v odnosih. Na kmetiji, kjer živi in dela celotna družina, gre za veliko kompleksnost odnosov. Danes imajo mladi prevzemniki kmetij ali njihovi partnerji visoko izobrazbo, poznajo kmetijstvo in njegove specifike, povečini so vešči sodobnega kmetovanja. Zavedajo se tudi prednosti in nuje digitalizacije ter novih možnosti, ki jih ta odpira v kmetijstvu. Takšni vidijo drugačen koncept razvoja kmetije in njenih dejavnosti kot njihovi starši ali stari starši.
»Mlad človek mora poznati svoje želje in pričakovanja, slediti svoji poklicanosti.«
Še vedno so po kmetijah močno zakoreninjena prepričanja, da dokler sem živ, sem jaz gospodar, delamo na zemlji, prepojeni z znojem naših dedov, češ kaj pa mladi veste. Saj se spomnite tistega pregovora: »Ti meni luč, jaz tebi ključ.« Nemalo takšnih primerov sem imel v svoji terapevtski praksi.
Edina rešitev v takšnih položajih je pogovor. In če se v družini iz kakršnegakoli razloga ne morejo sami pogovoriti, kar se najpogosteje dogaja, potem toplo priporočam, da vključijo v pogovor koga tretjega in se pogovorijo o temeljnih odprtih temah. Najpomembnejši je dejanski prenos kmetije na mlade. Ne samo na papirju, ampak tudi v odločevalskem smislu. Kmetje glede tega niso v nič drugačnem položaju kot podjetniki in obrtniki, ki naj bi prepustili dejavnost mlajšim. Ob tem bi dodal, da bi bilo nujno dati vsebinam medgeneracijskega sožitja in prenosa kmetijske dejavnosti bistveno več poudarka v srednješolskih in visokošolskih programih, ki izobražujejo za delo na kmetiji.
Pogovor je ključ do dobrega odnosa.
Ti pogovori so težki, to je zahtevna komunikacija. Toda če jim jo uspe vzpostaviti, je dobrobit neizmerna, zlasti se lahko izognejo nesoglasjem, ki se lahko vlečejo več let. Če do teh pogovorov ne pride, mladi pogosto dvignejo roke in izberejo povsem drugačno pot.
Včasih nismo govorili o pomenu kakovostne komunikacije na kmetih. Danes je ta ozaveščenost večja. Kajti če smo šibki v komunikaciji, smo šibki v izvedbah; ker so te slabe, se krhajo odnosi.
»Najpomembnejši je dejanski prenos kmetije na mlade. Ne samo na papirju, ampak tudi v odločevalskem smislu.«
Pri tem poudarjam, da se je treba pogovarjati in ne kričati. Se poslušati in slišati, sklepati dogovore. Ne kazati mišic pri konkretnih odločitvah. Pod črto imata v resnici obe generaciji isti cilj, obe želita dobro, najboljše za kmetijo; razlikuje pa se njihovo razumevanje tega, kaj je dobro. Ti pogledi so običajno diametralno nasprotni. Stari in mladi ne govorijo zgolj drug mimo drugega, ampak prepogosto tudi drug proti drugemu. Namen nobenega od njih pa v izhodišču ni tak.
Lahko tudi kmet izgori?
Seveda lahko, in sicer zaradi odnosov. Ljudje praviloma ne izgorimo zaradi obilice dela, ampak zaradi ranjenosti v odnosih. Ob slabih odnosih postane tudi delo težko in tako naporno, da niti tega ne moremo več opraviti. Ali pa izgubimo smisel za prizadevanje. To velja tako za kmetije kot podjetja in obrti. Na kmetijah je ogromno fizičnega in intelektualnega napora, delo je večplastno, nikoli ne traja zgolj osem ur, kajti delo na kmetiji ni služba, je življenje. Če na kmetiji pride do trenj v odnosih zaradi nedorečenih meja odločanja, napetosti med generacijama, v odnosih tašča-zet in tast-snaha, napetosti med ženo in možem, lahko to vodi v izgorelost.
Kako naj kmet poskrbi za lastno psihično zdravje?
Mislim, da so mnogi mladi kmetje dobro ozaveščeni in podučeni o pomenu duševnega zdravja. Na srečo ni več nič čudnega, če gre kmet z družino na morje, jadranje ali smučanje. Znajo si vzeti čas zase, čas za oddih, kar je zelo prav. Mnogi veliko berejo, se združujejo, izobražujejo, mrežijo. Na primer, vinarji na Dolenjskem in drugod se povezujejo, zavedajo se pomena sodelovanja in skupnosti. S tem daješ celi panogi dodano vrednost. Tudi mnogi mladi kmetje pridejo na psihoterapevtske pogovore. Občutljivost za duševno zdravje na podeželju se širi. Marsikateri kraj že ima v okviru zdravstva vzpostavljene preventivne programe za krepitev duševnega zdravja v lokalni skupnosti, kar je dobro ter krepi duševno odpornost in notranjo moč tudi podeželskega prebivalstva.
Zakaj jim je težko poiskati pomoč?
Duševno zdravje je še vedno tabu – kot za mnoge druge, tudi za kmete. Še vedno mislijo, da bo kdo rekel, da so »nori«, če gredo po psihoterapevtsko pomoč. Zanimivo je, kako smo selektivni pri dojemanju različnih vidikov človekovega zdravja. Če te boli zob, greš k zobozdravniku. Če dobiš neko diagnozo bolezni, se prepustiš specialistu, se zdraviš in okolje te pri tem podpira. Ko pa gre za duševno stisko, se pa prepogosto zapremo kot školjka, rečemo si, da bomo že kako.
Dr. Anton Trstenjak, filozof, antropolog in duhovnik, je rekel, da je človek »nihajoče bitje«. Nismo ulita skulptura, ki je noben zunanji vpliv ne bo premaknil. Življenje je živo, dinamično, ljudje smo ranljivi. Zato sta iskanje pomoči ter iskren pogovor o stiskah in križpotjih pogumen in pomemben korak za lastno kakovost življenja ter za kakovostno opravljanje naših nalog. Dobro in spodbudno je, da takšna društva, kot je Zveza slovenske podeželske mladine, odpirajo pomen te tematike. Vedno, ko se o tej tematiki piše, govori, razmišlja, diskutira, se odstre ena tančica tabuja.
Kaj si želite za mladega kmeta?
Ko gre za zavestno odločitev mladega prevzemnika in njegove žene (ali prevzemnice in njenega moža), da je to njun življenjski projekt, bo mlad par ali posameznik bolj zadovoljen, izpolnjen, samozavesten. Najprej mora iti za osebno odločitev o prevzemu dejavnosti oziroma kmetije. Drugo najpomembnejše je skrb za partnerski odnos, tretjo ključno stvar, znanje, pa mladi prevzemniki tako ali tako imajo.
Človek je večplastno bitje in za kakovostno življenje mora namenjati uravnoteženo pozornost, kot rad pove logoterapevt dr. Jože Ramovš, vsem razsežnostim svoje biti: telesni, duševni, duhovni, sožitni, razvojni in bivanjski. Zanimivo mi je videti kakšne mlade kmete, ki kljub delu na kmetiji še najdejo čas za tek ali drugo športno dejavnost. Skrbijo za prehrano, se izobražujejo, berejo, skrbijo za harmonijo znotraj družine, načrtujejo nadaljnji razvoj kmetije, iščejo odgovor na vprašanja o smiselnosti dela in smislu življenja. Če mlade prevzemnice in prevzemniki kmetij skrbijo za vse te razsežnosti človekove eksistence, lahko govorimo o ozaveščenih posameznikih in o harmonični družini, ki z veseljem počne, kar počne, in to skupaj.
Kako lahko psihoterapevti pomagate kmetu, ki zaide v težave?
Tako kot vsem drugim: s pogovorom. Mladim kmetom, ki pridejo do mene, pomagam s pogovorom pri vprašanjih, kot so temeljna odločitev, ali prevzeti kmetijo, kako medgeneracijsko sobivati, kako tkati zdrave odnose. Veliko jih pride zaradi občutka nemoči, bolečine, ki jo občutijo , ker od staršev ne dobijo spoštovanja.
»Ljudje praviloma ne izgorimo zaradi obilice dela, ampak zaradi ranjenosti v odnosih.«
Človek je človeku človek po besedi. Beseda resnično zdravi: z besedo, ki jo spregovorimo, si olajšamo dušo. Težava zaradi tega ni nič manjša, občutje pa je drugačno. Topla beseda spodbude, razumevanja in poguma, ki jo slišimo, ki nam je darovana, pa napolni srce z mirom in novim upanjem.
