Pod okriljem in na pobudo Zadružne zveze Slovenije je decembra izšla obsežna monografija »Zgodovina zadružništva v Sloveniji (1856−1992)«.
Monografija je plod dveletnega sistematičnega pregledovanja, zbiranja in analiziranja zgodovinskih virov o zadružništvu, ki so ga opravili strokovnjaki z Inštituta za novejšo zgodovino.
Z monografijo Zadružna zveza Slovenije zaokrožuje obeleževanje 150-letnice zadružništva na Slovenskem.
Knjiga je dragocen in prvi celosten prikaz zgodovine zadružništva na Slovenskem v obdobju od leta 1856 do leta 1992. V knjigi sta celovito obravnavani dve epohi zadružništva: klasično zadružništvo v kapitalizmu in zadružništvo v socializmu po drugi svetovni vojni; vse do ponovne zakonodajne vzpostavitve klasičnega zadružništva v samostojni Sloveniji leta 1992. Ta zgodovina je na podlagi arhivskega gradiva prvič strnjena v znanstveno publikacijo. Njeno nadaljevanje po letu 1992, tretja epoha, pa na svoj prvi znanstveni zapis v tiskani besedi še čaka.
Zato knjiga, ki je pred vami, ni samo zapis časa. Je tudi zgodba o ljudeh, ki so aktivno soustvarjali svoj čas, ne da bi se prepuščali toku zgodovine, in si prizadevali za napredek. Osvetli delo bratov Mihaela in dr. Josipa Vošnjaka, utemeljiteljev kreditnega zadružništva, ter dr. Janeza Evangelista Kreka, arhitekta zadružnega razmaha na prelomu 20. stoletja. V zgodovinsko ozadje umesti tudi delo številnih posameznikov, ki so v drugi polovici 20. stoletja znova postavljali temelje klasičnega zadružništva.
Prav tako ostajajo nespremenjena njegova načela in vrednote, ki so ga čvrsto sidrala tudi v obdobjih najbolj silnih gospodarskih in vojnih kriz. Sem spadajo prostovoljen pristop, svoboden izstop, enakopravno sodelovanje in upravljanje članov, avtonomija in sodelovanje med zadrugami ter krepitev okolja, v katerem člani kmetujejo in živijo.
Osrednja misel klasičnega zadružništva v vsej svoji zgodovini ostaja enaka − skupnost, ki sodeluje in si medsebojno pomaga, je močnejša in odpornejša na zunanje izzive. V času globalizacije in hitrih ekonomskih sprememb je ta zamisel še posebno pomembna. Zato je knjigo vredno prebrati, saj ni le zgodovinski priročnik – je human in odlično napisan poziv k temu, da podrobneje spoznamo svojo zgodovino, se učimo iz napak in naslednjim rodovom prenesemo zadružno prakso in vrednote, ki preverjeno delujejo.
Soavtor monografije, prof. dr. Žarko Lazarević, je na novinarski konferenci predstavil nastajanje knjige, pomen ohranjanja zgodovinskih virov in umestitev zadružništva v narodno-zgodovinski kontekst. Med drugim je izpostavil: »S to knjigo zadružništvo trdo sidramo v korpus narodne zgodovine. Knjiga je prva te vrste, čeprav ima zadružništvo na Slovenskem dolgo, več kot 150 letno zgodovino. Do sedaj ni bilo pobude, do interesa Zadružne zveze Slovenije pred dvema letoma, ko smo s skupnimi močmi zasnovali mobilno razstavo »Zadruge ščitijo prebivalstvo na deželi«. Ob nastajanju razstave se je utrnila misel o trajnem zapisu zgodovinskih dejstev, saj smo na Zadružni zvezi Slovenije ugotavljali, da so bili glede zadružništva pogosto zapisani osebno interpretirani stavki, ki so se prenašali iz objave v objavo, niso pa imeli trdnih zgodovinskih temeljev. In kot je povedal prof. dr. Lazarević: »V sorazmerno kratkem času je iz majhnega zrastlo veliko«.
Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije je v popotnico monografiji povedal: »Trdnejšo in odpornejšo prihodnost lahko gradiš samo, če poznaš in se zavedaš svoje preteklosti. Potem razumeš, da imaš edinstvene ljudi, edinstveno kmetijstvo in edinstveno podeželje. Z monografijo, za katero želimo da pride do vsakega odločevalca – od uradnika do ministra, do dijakov, študentov in učiteljev, želimo zadružništvu omogočiti, da se ga tudi v Sloveniji ponovno prepozna in prizna kot trajnostni poslovni sistem prihodnosti. Ob tem si na Zadružni zvezi Slovenije še posebej želimo in bomo energijo posvetili tudi temu, da zadružništvo ponovno najde svoje mesto v učnih programih šol.«
Za osrednji motiv lanskoletne razstave in praznovanja 150-letnice zadružništva je Zadružna zveza Slovenije izbrala doužnjek ali žetveni venec iz Prekmurja, ki poudarja pomen povezovanja v kmetijstvu, trajnostni vidik kmetovanja, ki ga kmet spoštuje že od nekdaj. Zato ni naključje, da smo doužnjek izbrali tudi za naslovni motiv monografije. Avtor naslovne fotografije je gospod Rado Likon, prejemnik letošnje nagrade za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti, nagrado Milke in Metoda Badjure. Knjigo je oblikovno zasnovala gospa Mojca Hruševar Rakušček in sooblikovala v sodelovanju z gospo Matejo Podmenik. Monografijo sta kot recenzenta pregledala dr. Franci Avsec in dr. Zdenko Čepič.
