Toni Grobelnik, od leta 2019 mladi prevzemnik kmetije iz Galicije pri Žalcu, s svojimi suhomesnatimi izdelki in svežim mesom uživa izjemno velik ugled, ne zgolj po Savinjski dolini, marveč po vsej državi. »Ko nekdo na pikniku ponudi naše izdelke, imamo naslednji konec tedna zagotovo tri nove stranke,« ponosno pove nasmejani gospodar lepo vzdrževane kmetije.
Na kmetiji se ukvarjajo z več dejavnostmi. Najpomembnejše so živinoreja, predelava in razsek mesa, hmeljarstvo, gozdarstvo in komunalne storitve. Z zadnjimi se že vrsto let ukvarja predvsem Tonije oče, ki v okviru te dejavnosti skrbi za mulčenje brežin in pometanje cest, pozimi pa za pluženje. »Pametno je, da imaš več dejavnosti. Če pri eni zaškripa, lahko druga dejavnost kmetijo povleče naprej.«
Odločitev za predelavo
Na mesto, kjer stoji kmetija Grobelnik, se je priselil Tonijev dedek z babico. Postavil je novo stanovanjsko hišo in objekte za kmetijo. Za dedkom sta kmetijo prevzela Tonijeva starša.
Ko je kmetijo prevzel Toni, diplomirani inženir živinoreje, se je odločil za predelovalno dejavnost. Kot sam pravi, je šlo za logičen korak naprej: »V stari hiši smo za lastne potrebe že prej izdelali kakšen izdelek iz mesa in pokazalo se je, da predelavo mesa obvladamo.« Oče in mati sta Tonijevo idejo podprla. »Z nasveti pa nam je precej pomagala tudi kmetijska svetovalna služba.«
Toni, ki je opravil vrsto izobraževanj in tečajev za predelavo mesa, se je za postavitev objekta za predelavo prijavil na državni razpis. Prejel je 50 odstotkov nepovratnih sredstev, preostali del finančnega vložka je predstavljalo posojilo. Samo stavba in oprema sta stali pol milijona evrov. Toni predvideva, da se mu bo investicija v predelovalno dejavnost povrnila v petih letih.
»Za prijavo na razpis sem oddal dokumentacijo v skupni teži 7,5 kilograma papirja, za pridobitev posojila pa 4,5 kilograma papirja. Zgolj priprava vse dokumentacije za razpis je bil kar trimesečni projekt.«
V hlevih sta govedo angus in wagyu
Pred preusmeritvijo so gojili govedo lisaste pasme, zdaj sta najpomembnejši pasmi angus in wagyu. Zanju so se odločili, ker ima angus boljši izkoristek na paši kot lisasta pasma, zaradi vrhunskega mesa pa obe pasmi tudi na trgu dosegata boljšo ceno. Angus je tudi najboljše govedo za steake, ki so lepo marmorirani. Wagyu je pa nasploh prvak med govedi in prav to govedo je razlog za Tonijevo prijavo na razpis za mladega inovativnega kmeta 2023.
»Prvi dve telici wagyu, ki imajo značilno špičaste rogove, sem na domačo kmetijo pripeljal iz Münchna leta 2020. Že takrat sta stali 20 tisoč evrov. Ena je bila breja, druga ne,« pripoveduje Toni. Pri tisti, ki ni bila breja, so pri Grobelnikovih naredili embriotransfer. Zdaj imajo po zaslugi osemenjevanja že 18 čistopasemskih krav wagyu, trenutno je pet spet brejih. »Za govedo wagyu velja, da so precej občutljive živali in je treba biti ves čas pozoren, ali katera kaže znake slabega počutja. Že nekaj ur lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo.«
A prava razlika med nekdanjim in zdajšnjim govedom je izmerljiva tudi v izdatkih za veterinarske storitve. »Ko smo imeli še krave molznice, je včasih strošek veterinarja znašal tudi do 800 evrov na mesec, zdaj je povprečje okrog 150 evrov.« Še lani so imeli po 40 krav molznic, zdaj imajo le še dojilje.
Približno 90 glav govedi pri Grobelnikovih uživa v prostornih, svetlih in zračnih hlevih. Prav posebnega udobja so deležni tudi prašiči v svinjaku, ki je nekoliko odmaknjen od goveda. »Uživajo v svojih boksih, kjer imajo neomejen prehod v tamkajšnji gozd. Včasih tako spijo, da sploh ne zaznajo, da sem tam.« V načrtu sta nov boks za približno 50 pujsov in avtomatizacija jasli. Širjenje je posledica vse večjega povpraševanja. »Če smo pred petimi leti predelali deset prašičev letno, jih trenutno 180. Prihodnje leto jih načrtujemo od 220 do 250.«
Na njivo tudi ponoči
Krmo za živali pridelujejo na 35 hektarjih površin, od tega je 15 hektarjev stalnih travnikov in 20 hektarjev njiv. Pridelujejo koruzo, ječmen, pšenico, tritikalo. »Za zdaj imamo dovolj zemlje za kolobar, se pa kdaj tudi zgodi, da je treba kaj dokupiti. Pri tem je dobro ves čas spremljati, kaj se dogaja na trgu, ker cene precej nihajo.« Dejstvo je, da je na tem območju praktično nemogoče dobiti zemljo v najem ali jo kupiti.
»Ves hmelj, ki ga pridelamo na treh hektarjih površine, prodamo v tujino.«
Čeprav so na kmetiji zaposleni trije – ob Toniju, ki skrbi za živali in predelavo mesa, in očetu, ki obvladuje komunalne storitve, še mama, ki pomaga Toniju –, je dela toliko, da jim marsikdaj ne uspe iti na delo na njive prej kot v poznih popoldanskih ali celo nočnih urah.
Kakovostna ponudba
Pri Grobelnikovih lahko kupite surovo meso in mesne izdelke. »Tedensko ponujamo svežo svinjino, vsake tri tedne teletino in enkrat mesečno govedino. Pri suhomesnatih izdelkih so na voljo špeh, salame, pršut, sušena govedina, suhi konci, bunke, paštete, hamburška slanina, čevapčiči, pleskavice, hrenovke. Pravi hit so steaki.«
»Poleti so najbolj zaželeni izdelki za žar, pozimi biftek, pršut in suhomesnati izdelki. Za veliko noč so zvezde prodaje krače, šunke in prekajena rebrca. Na jesen in vse do novega leta kraljujejo narezki, kanapeji, pečenice, klobase za kuhanje in krvavice.«
Vse meso in vse izdelke prodajo v domači trgovini. »Ne gremo nikamor, ne na tržnico, ne prodajamo v gostilne, nikjer se ne oglašujemo. Imamo zgolj svoja profila na Facebooku in Instagramu ter spletno stran, vsa preostala reklama gre od ust do ust,« pravi Toni. Veliko povpraševanje Grobelnikovi beležijo že vse od začetka. »Posel se je tako dobro uveljavil, da nam ne uspe tako hitro rediti živali, kakršno je zanimanje za izdelke.«
Čas covida je zanje pomenil pravi razcvet. »Ker so bile trgovine zaprte, so stranke po meso in mesne izdelke prihajale kar k nam na dom. Edina težava je bila, da so inšpektorji prihajali v klavnice zgolj enkrat tedensko, mi pa smo imeli stranke, ki so čakale na meso.«
Ko postavijo ceno izdelkom, upoštevajo, da so vzredili lastne živali in da so zanje sami pridelali tudi krmo. »Zagotovo je dodana vrednost, da vem, s čim smo krmili živali in kako smo skrbeli zanje. To dviga kakovost naših izdelkov. Zato smo že na začetku postavili za od 20 do 30 odstotkov višje cene, kot so v trgovini.« Glede na to, da so stranke njihovo meso in izdelke vzele za svoje, je jasno, da delajo prav. »Naš kupec ve, kaj plača, in mu tega denarja ni težko odšteti.« In očitno jim ni težko prišteti še stroška za gorivo, kupci namreč prihajajo iz Maribora, Slovenj Gradca in celo Kopra. Toni priznava, da bo treba najbrž kmalu razmišljati o dodatni zaposlitvi.
Skrbna predelava
Govedo odpeljejo v klavnice, od koder dobijo razkosano meso. V izjemno čistem objektu za predelavo sta dve sušilnici in zorilnica steakov. Za lažji prevoz mesa in mesnih izdelkov je v objektu tudi dvigalo. Pri predelavi mesa Toni sodeluje s podjetjem Vija, zanje testira različne stroje za predelavo.
»Poleti prodajo zelo veliko čevapčičev. Recept je seveda skrivnost, Toni razkrije samo, da so pripravljeni zgolj iz svinjine.«
Povsem unikaten suhomesnati izdelek Grobelnikovih je učka. Gre za izum Tonijevega dedka, ki je že takrat za domačo uporabo v kos svinjskega hrbta s posebnim nožem izdolbel luknjo, vanjo pa vstavil svinjsko slanino (podgerlino). Celoten kos mesa po dedkovem vzoru Toni vstavi v močno mrežo, zavije v folijo in ponovno v mrežo. Ta mora namreč izdelek tako dobro zatesniti, da zrak ne pride med obe sestavini. Učke sušijo tudi do pet mesecev.
Kupec je kralj
Na Kmetiji Grobelnik upoštevajo individualne želje kupcev. Najbrž je tudi zato povpraševanje po takih gurmanskih poslasticah, kot so sušeno meso mangalice, tolikšno, da mu je nemogoče slediti. Ob večjih naročilih je pametno prej poklicati. »Zlasti če želite začinjeno meso. Da se navzame dobrega okusa, je namreč dobro, da je nekaj časa prepojeno z začimbami.«
Presenetljivo lepo pripravljene narezke, ki so priljubljeni v jesensko-zimskem in pomladnem času, pripravljata Tonijevo dekle Tamara, in brat, ki je po poklicu zobozdravnik. Tamara, ki poleg tega, da vodi tudi vso dokumentacijo in pripravlja darilne pakete, še hodi v službo v vrtec.
Načrtov ne manjka
Toni, oče triletnega Filipa in prvošolčka Naceta, je poln idej, kako še dodati vrednost že tako zelo uspešni savinjski kmetiji. Širitev se bo na tem mestu zagotovo pisala z veliko začetnico. V ta namen so že postavili nova skladišča za žito, kmalu bodo postavili nov boks za prašiče.
»Načrtujemo, da bi na mestu, kjer je stara hiša, uredili degustacijsko sobo in ponudili prodajno zgodbo skupaj z mikropivovarno. Postavili bi tudi dva velnesa. Na hribu za kmetijo smo že nameravali postaviti hiške za glamping, a žal nismo dobili dovoljenja.« Kljub temu niso obupali. Toni in njegova družina že imajo nove ideje za turistično dejavnost.
Foto: Andraž Purg
