Z Borutom Florjančičem, predsednikom Zadružne zveze Slovenije, o prehranski varnosti, ceni domače hrane, označevanju porekla živil in vedno zahtevnejših razmerah za kmete.
Bi nas kljub tej pozitivni energiji in zagnanosti moralo skrbeti, da bomo v Sloveniji ostali brez lastne pridelave hrane?
To skrbi vse nas, ki smo v kmetijstvu dlje časa in spremljamo trende. Če se je podnebnim spremembam s težavo do neke mere mogoče tehnološko prilagoditi, me bolj skrbita politično razmišljanje in odločanje, kjer primanjkuje zdravega razuma. Skrb vzbujajoče je, da se ne upošteva stroke, tako da odločitve nastajajo na podlagi evropskih navodil ali pa osebnih prepričanj. Kot pravi star slovenski pregovor: Le čevlje sodi naj kopitar. Tako bi moralo biti tudi pri snovanju kmetijske politike, mi pa imamo na eni strani dejstva, ki jih ugotavlja kmetijska in nanjo vezana stroka, na drugi strani pa politično odločanje in čustva salonskih ustvarjalcev javnega mnenja, ki pogosto prevladajo. Manjka tudi pogovor o sektorski strategiji in načrtih. Ni dolgoročne slovenske kmetijske politike, zasledovanja te politike in morebitnih korekcij.
Kako naj kmet razume zategovanje zanke okrog svojega vratu zaradi uredb EU, obenem pa opazuje, kako taista EU sklepa trgovinske sporazume z državami tretjega sveta?
Žal se res lahko čutimo prodane. V EU na vrat na nos uvajamo »zeleno politiko«. Če bi ta prevladala v osnovni različici, lahko uniči tudi naše slovensko kmetijstvo, ki je že zdaj do okolja uravnoteženo in trajnostno. Hkrati pa EU za povečanje prodaje in dobičkov mednarodnih korporacij, ki so največji onesnaževalci, podpisuje sporazume, ki so obsodba kmetijstva. V ozadju je logika kapitala vplivnejših sektorjev v Evropi, to je avtomobilske, strojne, kemične in farmacevtske industrije. Ko se za pogajalsko mizo srečajo države, ki jih omenjate, in Evropa, uvoz iz teh sektorjev v svojo državo pogojujejo z izvozom kmetijskih pridelkov, ki ne upoštevajo visokih EU-standardov okolja, varnosti hrane in pravic delavcev. Po tej logiki se hrana iz teh držav znajde na naših policah.
Zakaj smo pri uvajanju uredb EU tako zelo striktni? Avstrija se na primer bolj postavi za svojega kmeta.
Tukaj gre tudi za zrelost in strokovnost političnih odločevalcev. Drugje ob novih izzivih EU nacionalne politike stopijo skupaj in oblikujejo mnenje ali pristop, kako pripraviti odgovor, ki bo zadovoljeval uredbi in hkrati ustrezal državi. Pri nas pa se retrogradno borimo in še to pogosto z mlini na veter. Zakaj smo imeli letos spomladi protest? Porabili smo eno leto časa in ogromno energije, da smo premaknili to, česar v slovenskem strateškem načrtu skupne kmetijske politike za obdobje od 2023 do 2027 sploh ne bi smelo biti. Pa še nismo tam, kjer bi morali biti. Ukrepi kmetijske politike EU so za državo obvezni, za kmeta pa prostovoljni. V nebo vpijoč primer je bil obvezni ukrep režim Natura 2000. Snovalci ukrepa so v strateški načrt na skrivaj pripeljali režim, ki bi praktično onemogočal kmetovanje, kljub njihovemu vedenju, da do zdaj ni dajal rezultatov povečanja populacij ciljnih organizmov, so se pa močno namnožile invazivne rastline in habitat za ciljne organizme še poslabšale … Ministrstvo bi moralo biti toliko vešče, da pripravi pogoje, po katerih kmetje posežejo sami, ki so preizkušeni in dajo pozitivne rezultate tako za kmetijstvo kot naravo.
Kako zadružništvo preživlja krizna obdobja, kot so covid, energetska kriza, poplave?
Zadružništvo je sestavni del kmetijstva in tudi zadruge, še posebej tiste, ki imajo živilsko dejavnost, se že leta soočajo s izzivi. Zadrugam dajejo stabilnost raznovrstne panoge, s katerimi se ukvarjajo, in na prvem mestu je trgovinska dejavnost, ki je vir prihodkov, tudi ko druge panoge potonejo v rdeče številke. Zavedajo se tveganj, nihanj globalnih trgov, zakonodajnih omejitev ter delovanja konkurence. Če vse to ves čas budno spremljajo, se lahko pravočasno pripravijo na spremenjene okoliščine. Za to pa potrebujemo vešče kadre in urejene poslovne procese.
»Zadružništvu je mar za kmeta. Zato vedno poskrbi zanj.«
Kaj pričakujete, bo volatilnost še naprej tako podivjana?
Karkoli napovedovati v teh časih je vedeževalsko. Ni se pametno česarkoli pretirano veseliti – ko gre nekaj zelo dobro, bo slej ko prej zanihalo v drugo smer. Trgi so »pobezljali« in se ne bodo kar kmalu umirili. Svoje so namreč naredile krize in vojne. Tudi zdajšnja izraelsko-palestinska kriza bo imela močne posledice. Nujno je, da postavimo svoje poslovanje v kar se da predvidljiva okolja in obvladujemo poslovne procese. Eden od elementov blaženja nihanj v nekaterih panogah v Evropi je tudi, da imajo v pogodbe vgrajeno klavzulo, da se spremembe cen inputov na začetku verige upošteva višje v verigi z vnaprej dogovorjenim modelom. Skratka, višje v verigi hitreje priznajo dvig cen pridelovalcu in ni tako izrazitega izčrpavanja začetka verige.
Je za slovenskega potrošnika cena izdelkov domačih kmetov v trgovini previsoka?
Najprej se je seveda treba pogovoriti o kakovosti, varnosti in tudi o trajnostnem vidiku te hrane. Kupec je, žal tudi zaradi prehranskih afer, spoznal, da je najvarnejša, okusna in zdrava naša domača hrana. Zatorej imajo domača hrana in izdelki zelo realno ceno in njej lahko zaupa z največjo mero. Trgovci nas vsak dan bombardirajo z oglaševanjem akcij, s katerimi se borijo za večji delež med konkurenti. Smo država z enim največjih površin trgovin na prebivalca, zato je tudi boj med trgovci hud. Žal te akcije nekdo plača, največkrat se prenesejo na dobavitelja ali pa z višjimi maržami na kupca.
Zakaj dopuščamo, da se kot slovensko označuje hrano, ki to sploh ni?
Zakonodaja je res »zanimiva«. Če zrezek postane slovenski že samo s tem, da je narezan in spakiran v naši državi, je s tem očitno nekaj zelo narobe. Korak k izboljšanju smo dosegli poleti, ko smo skupaj vsi deležniki v verigi oskrbe z mesom dosegli sporazum, kakšne bi morale biti masne bilance, tj. masni tok v verigi po poreklu mesa. Strinjali smo se, da to ni zgolj označba na etiketi ali računu. Če ne bo dejanske kontrole, da se bo deklaracija v trgovini skladala z dokumentacijo izdelka, pa bo najbrž ostalo zgolj pri tem sporazumu. Vsaka žival ima potni list in številko, pod temi podatki gre v mesno-predelovalni obrat. Te podatke je treba prepeljati še do trgovine in kupca. V digitalni obliki! Tudi trgovci se strinjajo, da se vzpostavi digitalno spremljanje količin. Šele takrat bomo lahko videli, koliko je mesa, ki ima potvorjeno poreklo. Želimo si, da bi se na podlagi tega pozitivnega pritiska na celotno verigo normalizirale tudi cene.
So kmetije (z dopolnilnimi dejavnostmi) pripravljene sodelovati z zadrugami?
Sodelovanje kmetij z dopolnilnimi dejavnostmi in zadrugami je na zelo visoki ravni, saj skorajda ni več zadružne živilske trgovine, ki ne bi imela polic ali kar celotnih oddelkov z izdelki »s kmetij«. Kmetije, ki se lotijo različnih dopolnilnih dejavnosti, so pod velikim bremenom, saj opravljajo delo celotne prehranske verige. Najprej pridelajo, potem predelajo v izdelek, na koncu tržijo in vse to je povezano z veliko znanja, dela, časa in seveda stroškov. Zato kmetije največkrat ugotovijo, da imajo v zadrugi dobrega partnerja in kupca. So zadruge, ki tržijo cel niz pridelkov in izdelkov s kmetij pod skupno blagovno znamko in tudi prodajo naprej velikim trgovcem.
»Za podeželje je ključno, da so zadruge prisotne in močne.«
Kdaj lahko pričakujemo zadruge v večjih slovenskih krajih – mestih?
Ta izziv je še pred nami. Ena od možnosti je, da se zadruge s podobnimi cilj povežejo in za takšen projekt stopijo skupaj. Dovolj je zadrug, ki imajo maloprodajno živilsko dejavnost zelo dobro razvito ter poznajo in obvladajo vse zakonitosti panoge. Takšen korak je seveda povezan z velikimi stroški. Žrtve korone in kasnejših kriz so žal tudi večje investicije.
Pomembno je, da zadruge postanemo res dober dom vsem kmetom, ne samo za pridelke, ampak tudi za izdelke iz dopolnilnih dejavnosti, da smo prvo okno, kjer kupec sreča izdelek.
Kaj bi položili na srce mladim kmeticam in kmetom?
Naj bodo pogumni in oboroženi z znanjem, energijo, voljo in nadaljujejo to, kar počnejo. Ovire, s katerimi se srečujejo, bodo stalnica na poslovni poti. Ob spoštovanju tega tradicionalnega poklica naj ne pozabijo, da morajo razvijati nove poslovne modele, da opazujejo poslovno-finančna in prodajna okolja, ker s tem zmanjšujejo tveganja. Naj ne pozabijo na poslovno povezovanje v okviru obstoječih zadrug, kjer imajo njihove kmetije že večdesetletno ali stoletno tradicijo. S tem bodo prevzeli tudi obveznosti upravljanja, nadziranja in s tem razvoja svoje zadruge. Vesel bom tudi, ko bodo tri kmetije skupaj naredile sirarno in razvile skupno blagovno znamko. Naj ne pozabijo, da je pet slamic močnejših kot ena, in naj se skušajo povezovati.
Vedno govorim, da morajo biti zadruge dober poslovni dom kmetov. Zato pa potrebujemo tudi injekcije v obliki kolektivnih naložb, ker vsi ne morejo razviti dopolnilne dejavnosti, bodisi zaradi financ bodisi zaradi delovne sile ali premajhne količine. Nekdo bo moral ta izredno kakovosten slovenski kmetijski produkt obdelati, predelati in ga ponuditi trgu. Saj to v osnovi že delamo, ampak naredimo močen slovenski izdelek in ga ponudimo še tujim trgom.
Foto: Vid Ponikvar/Sportida
