Neke nedelje, ko se je zmračilo,
pokrižal se je kmet in prosil milo:
»O, Vsemogočni Bog, ki ‘z nad oblakov
ne nehaš nam preštevati korakov,
ozri se name, na moj dom in hleve,
ne táji, da ne vidiš moje reve,
ko vse imam, pa vendar nimam nič.
Oprosti, ker bom klel, a je hudič,
da vsega, kar imam, pač nimam s kom deliti
in v letih sem, ko bi se moral poročiti,
pa je ne najdem, ki bi z mano v caker šla!
Nisem najlepši, a mi nič ne manjka,
škrt nisem, a ne podpiram šanka.
Imam vse prste, en zaplombiran zob,
in do živine nisem grob,
zato se zdi mi, da res ni pošteno,
da tako dolgo in zaman si iščem ženo.
Poslušaj me, o, Gospodar brezdanjega vsemirja,
pa ti pripeljem voz najboljšega krompirja.«
Potem ko je razložil kmet svoje težave,
Bog si je s prsti šel prek sive glave,
za uhljem se popraskal in dejal:
»Kaj naj ti rečem? Res mi je žal.
da je s teboj, kakor pač je – hudo.
A kje naj najdem ti ženó?
Še Adamu sem jo tako rekoč potegnil iz riti.
Razumem te, da si želiš se poročiti,
a zate se težko bo našla Eva,
ki mar ne bo smradu ji hleva,
ki bo pripravljena s teboj ves dan garati,
zvečer v postelji pa ne takoj zaspati.
Adam je rebro dal. Kaj nudiš ti?«
Pogledal kmet je svoje žuljave dlani,
pogoltnil na debelo in dejal:
»Tebi, oprosti Bog, prav nič, njej čisto vse:
te roke, glavo in srce.
Če ni dovolj, lahko ji dam
še to, kar sem in znam.
Povem vnaprej, da ji ne bo lahko,
a če sva dva, bo že nekako šlo,
saj se na koncu koncev vse povrne.«
Tedaj debela solza Vsemogočnemu se utrne
in reče: »Bodi!«
Zato kmet rad na veselice hodi.
Čaka in gleda,
če vsemogočni Bog bo mož beseda.
